Zgodovina župnije Sv. Rupert v Slovenskih goricah
Župnija Sv. Rupert v Slovenskih goricah ima bogato tradicijo. Prve omembe farnega zavetnika segajo v leto 1352, medtem ko izročilo govori o prvotni kapelici na tem mestu, ki naj bi v kraju izpričala krščanstvo že v 11. stoletju. Zgodovino župnije so zaznamovale cerkveno upravne spremembe cerkvene pokrajine Salzburške nadškofije, nato Sekovske in Lavantinsko-mariborske škofije do današnje Nadškofije Maribor. Sv. Rupert je dolga stoletja deloval kot vikariat ptujske pražupnije in nato od leta 1780 kot samostojna župnija, ki je danes sestavni del dekanije Lenart v Slovenskih goricah. Župnija je skozi zgodovino sodila med večje, saj je v letih prvih vizitacij, odkar so dostopni statistični podatki (v letu 1607), obsegala tudi do 3800 duš, danes je to število manjše (okoli 1800 duš). Zgodovina župnije je povezana z gradnjo in obnovami cerkvenih prostorov, tako sedanje župnijske cerkve, ki je bila zgrajena leta 1538 in v kasnejših stoletjih dograjevana ter obnavljana, do kapel in sakralnih znamenj. Zgodovinski viri pričajo o dveh cerkvah (sv. Andreja in sv. Ožbolta) in kapeli na Protnicah, ki pa jih danes ni več, niti ni mogoče določiti natančnejše lokacije zanje. V župniji so skozi stoletja delovale različne bratovščine, najstarejša med njimi je bratovščina sv. Antona Padovanskega, ki je prerasla v ustanovo za reveže »Armeninstitut«, in ta je delovala neprekinjeno od leta 1785 do 1939. Druge bratovščine - Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, Družba vednega češčena, Družba krščanskih družin, Bratovščina Srca Jezusovega, Živega rožnega venca, Karmelske Matere Božje, Marijina družna za mladeniče in dekleta, sedanja MZDP - in združenja pričajo, da je pastoralno življenje v župniji Sv. Rupert povezovalo vernike vseh starosti in stanov ter jih združevalo v svoji krajevni Cerkvi. Sedanje življenje župnije je zaznamovano s temeljito versko prenovo in z novim zanosom, ki so ga začutili krajani ob pobudah in pozitivni energiji sedanjega dušnega pastirja.
Obdobje do jožefinskih reform
Etnično ozemlje severno od Drave je od 11. stoletja dalje spadalo pod salzburško cerkveno upravo. Sprva enotna uprava salzburške nadškofije se je sčasoma preoblikovala in razdelila na posamezne škofije, tako je bila leta 1218 ustanovljena škofija za področje Štajerske s sedežem v Seckauu in leta 1228 škofija za področje Koroške s sedežem pri Št. Andražu v Labotski dolini. Ker pa je bilo ozemlje salzburške nadškofije še vedno zelo obsežno, je nadškof potreboval veliko sodelavcev, zato je imenoval generalne vikarje in arhidiakone. Že od 12. stoletja dalje so se pražupnije povezovale v arhidiakonate, ki so trajali vse do leta 1752 oziroma 1789, ko so jih nadomestili dekanati. Ptujska pražupnija je že v 16. stoletju začela ustanavljati podružnice in vikariate, tako je ruprška župnija nastala kot ptujski vikariat. Ptujska pražupnija in ozemlje sedanje župnije Sv. Rupert je od 16. stoletja dalje spadalo pod arhidiakonat za spodnji del Štajerske s sedežem v Gradcu in kasneje v Strassgangu. V 16. stoletju je nastopila velika versko moralna kriza. Vsa cerkvena uprava je bila v rokah arhidiakonov, ki pa niso imeli dovolj ugleda in moči, da bi vzdrževali cerkveno disciplino. V tem vzdušju se je pojavil protestantizem, ki se je razširil tudi pri nas in na ozemlju sedanje župnije Sv. Rupert. Izpričane so močne postojanke protestantov v sosednji Radehovi, kjer je delovala sekta skakačev, in na gradu Vurberg, kjer je deloval protestantski pastor, v župniji sami pa je bil protestant zemljiški gospod na gradu Štralek. Da bi pregnali protestante in izboljšali cerkveno življenje, so sekovski, lavantinski in ljubljanski škofje ter arhidiakoni po župnijah na naših tleh opravljali vizitacije. Na osnovi vizitacijskih zapisnikov iz 17. in 18. stoletja lahko sklepamo, kako so se razvijale župnije na naših tleh, hkrati pa je iz njih moč spoznati konkretne podobe župnij
Obdobje po Jožefu II.
Za naše kraje je pomembno obdobje cerkvenih reform cesarja Jožefa II. v letih 1780 do 1790, ko je začrtal nove razmejitve škofij, razpustil samostane ter ustanavljal nove župnije. Že tridentinski cerkveni zbor je naročil, naj se povsod tam, kjer so ljudje preveč oddaljeni od svoje župnijske cerkve ali imajo pretežavno pot, ustanovijo nove župnije. Jožef II. pa je po razpustu samostanov prisluhnil tej zahtevi in pri ustanovitvi novih župnij upošteval še dodatne, npr., ko so ljudje oddaljeni od cerkve več kot uro hoda, če je pot težavna, če ima kraj vsaj 700 prebivalcev, če mora župnik hoditi k svojim vernikom prek druge župnije. Izpolnjevanje teh zahtev je za župnijo Sv. Rupert v Slovenskih goricah pomenilo sicer osamosvojitev od ptujske nadžupnije leta 1780, vendar je cerkveni okoliš izgubil nekaj krajev, ki so odslej pripadali dvema novima sosednjima župnijama, in sicer Sv. Bolfenku v Slovenskih goricah in Sv. Barbari v Slovenskih goricah.
Leta 1788 je nastala nova župnija Sv. Barbara v Slovenskih goricah, h kateri se je od Sv. Ruperta v Slovenskih goricah izločila takratna občina Žikarce. Lokalija Biš ali župnija Sv. Bolfenk v Slovenskih goricah je bila ustanovljena s cesarskim odlokom 18. junija 1875. Iz župnije Sv. Rupert v Slovenskih goricah so v novo duhovnijo Biš od Sv. Ruperta v Slovenskih goricah bili vključeni naslednji kraji: Biš, Črmlja, Sp. Črmljenšak, Bišečki vrh, Sovjak in Škrinjeršak.
Po reformah Jožefa II. je župnija Sv. Rupert samostojno zaživela, sicer je še vedno bila pod patronatom ptujskega nadžupnika, vendar je spadala v lenarško dekanijo v sekovski (graški) škofiji. Ko je lavantinski škof, sedaj blaženi Anton Martin Slomšek, leta 1859 škofijski sedež prenesel iz Št. Andraža v Labotski dolini v Maribor, so se kraji na slovenskem etničnem ozemlju, ki so spadali k sekovski škofiji, pridružili lavantinski škofiji in tako je župnija Sv. Rupert od tega časa dalje v sklopu lavantinske škofije, danes Nadškofije Maribor. Župljani lenarške dekanije so si že pred letom 1859 prizadevali za priključitev k lavantinski škofiji. Leta 1848 so zavedni Slovenci sekovske škofije organizirali zbiranje podpisov za priključitev desetih slovenskih dekanij sekovske škofije k lavantinski škofiji. Pobudnika oziroma "duši te prošnje" sta bila takratni ptujski kaplan Davorin Trstenjak (1817-1890) in malonedeljski župnik dr. Lovro Vogrin (1809-1869), ki sta si dopisovala z Jožefom Muršcem (1807-1873). Iz njunih pisem je mogoče spoznati, kako so si zavedni Slovenci prizadevali, da bi dobili svojega slovenskega vladiko – škofa, ali bi se ločili od nemške škofije in se priključili lavantinski, ki je takrat že imela slovenskega škofa A. M. Slomška (1846-1862). V prošnji salzburškemu kardinalu Schwarzenbergu 18. maja 1848 za priključitev k lavantinski škofiji je poleg drugih tudi 9 podpisov iz župnije Sv. Rupert.
