8.3.2020: v Ob prebranem evangeljskem odlomku druge postne nedelje v letu A, beremo o dogodeku, ki se je odvijal na gori v prisotnosti treh apostolov Petra, Jakoba in Janeza. Vpričo njih se je Jezus spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Dogodek je moral biti veličasten, saj je Petra, verjetno tudi na Jakoba in Janeza, napolnilo z veseljem, prijetnostjo, z neko blaženostjo, kar je pripomoglo, da je izrekel  besede: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« O vsem tem lahko rečemo, da so apostoli ta dogodek doživljali kot Jezusovo navzočnost na ravni človeškega prijateljstva, kajti ko je sceno tega dogodka napolnila, pritegnila k sebi, jih objela Božja navzočnost v znamenju svetlega oblaka, iz katerega se je slišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« so se prestrašili in popadali po tleh. S tem pa prizor Jezusovega spremenjenja na gori še ni končan. Sledi pomembno nadaljevanje. Jezus učence prebudi in jih pomiri ter pripravi na pot navzdol, rekli bi lahko v vsakdanje življenje. Zakaj Jezusovo spremenjenje, razodetje na gori Petru, Jakobu in Janezu, se sprašujem? Odgovor lahko najdemo na koncu odlomka, ko jim Jezus naroča, naj tega, kar so doživeli na gori, nikomur ne povedo, dokler ne doživijo še vstajenja. Torej je bilo spremenjenje prav zanje, da bi mogli vztrajati v zvestobi svojemu učitelju, ko bo njegov obraz izmaličen, njegova stran prebodena, telo razpeto na križ,… ko bodo še  enkrat doživeli spremenjenje, ko bodo v polnosti dojeli, za kaj gre, šele potem bodo o vsem lahko poročali drugim. Prepričan sem, da je tako tudi z nami. Tudi mi potrebujemo takšno spremenjenje? Toda, kje naj to doživimo, kar so tile trije apostoli? Če nam je prva nedelja ponudila soočenje s skušnjavami in orožje za premagovanje, nam ta nedelja ponuja spremenjenje, kot cilj našega posta. Če ni cilja, je pot nesmiselna. Naj v teh dneh posta, ki je pred nami temeljito premislimo, čemu sledimo, v kaj se spreminjamo. Poiščimo dobre zglede resničnega spremenjenja. Drug drugega spodbudimo k branju dobre knjige ali pa članka, če za več ni časa. Poveselimo se ob misli na ljudi, ki so nam vsaj v kakšni stvari za zgled in o tem zgledu spregovorimo z bližnjimi. Vzemimo v roke evangelij in ob njem iščimo odgovore na vprašanja naše poti do lasnega spremenjenja. Vzemimo si čas, da v miru zmolimo križev pot in v njem odkrivamo lepoto skrivnostne božje ljubezni. Po vsem tem nas bo globlje nagovorila skrivnost Gospodovega spremenjenja na daritvenem oltarju. Jezus se tudi danes spreminja pred našimi očmi, poiščimo ga in mu sledimo. Z gore spremenjenja stopajmo vedno znova v svoj vsakdan – spremenjeni za druge. 23.2.2020: Kot Božje ljudstvo začenjamo na pepelnično sredo pomenljivi del poti v cerkvenem letu postnega časa, na kateri se trudimo bolj tesno povezati z Gospodom, da bi bili soudeleženi pri skrivnosti njegovega trpljenja in njegovega vstajenja. Bogoslužje nam za začetek te poti predlaga svetopisemski odlomek iz knjige preroka Joela, ki ga je Bog poslal klicati ljudstvo k pokori ter spreobrnitvi zaradi naravne nesreče, napada kobilic, ki je opustošila Judejo. Samo Gospod lahko reši pred tem bičem, a ga je zato potrebno prositi z molitvami ter postom ter izpovedjo lastnih grehov. Bog po preroku Joelu vabi k notranjem spreobrnjenju: 'Vrnite se k meni z vsem svojim srcem' (Joel 2,12). Vrniti se h Gospodu 'z vsem svojim srcem' pomeni, začeti pot spreobrnjenja, ki pa ni površno in začasno, temveč je duhovna pot, ki se dotika najglobljega bistva naše osebnosti. Srce je namreč središče našega čutenja, središče v katerem zorijo naše odločitve, naše drže. Vendar pa ta 'vrnitev z vsem srcem' ni samo za posameznike, temveč se razteza na vso skupnost, saj je post namenjen vsem: 'Zberite ljudstvo! Posvetite post, pridružite starčke, zberite otročiče in dojenčke na prsih, naj pride ženin iz svoje sobe in nevesta iz svoje spalnice, v joku si pretrgajte svoja oblačila, da bo naša pot bolj pristna in brez hinavščine.   To pa je sporočilo evangelija na pepelnično sredo, na prvi dan posta. Sporočilo kot vodilo, kako naj Gospodov učenec, to pa smo vsi, ki smo krščeni, opravlja na poti odrešenja tri krepostna dela usmiljenja, kot so: deli miloščino, moli s solzami in opravlja post. Gospod se ne utrudi biti usmiljen z nami in zato nam vedno, še posebej v postu, ponuja svoje usmiljenje, vsi ga potrebujemo, z vabilom po vrnitvi k Njemu z čistim srcem, očiščenim od hinavščine in zla, opranim s solzami, da bomo deležni njegovega veselja. Postavlja se mi vprašanje, zase in za tebe, Kristusovega učenca: Kako naj sprejmemo to vabilo? O tem nam predlaga sveti Pavel v drugem pismu Korinčanom: 'V imenu Jezusa Kristusa vas prosimo, pustite se spraviti z Bogom' (5,20). Ta napor spreobrnjenja ni samo človeško delo. Sprava med nami in Bogom je možna zaradi Očetovega usmiljenja. Iz svoje ljubezni do nas se ni obotavljal darovati svojega edinorojenega Sina. Kristusa, ki je bil pravičen in brez greha, je zaradi nas napravil za greh (prim. v. 21), ko je na križ nesel naše grehe, ter nas je tako odkupil in opravičil pred Bogom. V njem lahko postanemo pravični, v Njem se lahko spremenimo, če le sprejmemo Božjo milost ter ne dopustimo, da gre mimo 'ugoden trenutek' (prim. Mt 6,2). Prosim vas, ustavimo se! Ustavimo se in pustimo se spraviti z Bogom!  S to zavestjo z zaupanjem začnimo pot postnega časa v tem cerkvenem letu. Naj Brezmadežna Marija, ki je brez greha, podpira naš duhovni boj proti grehu, naj nas spremlja v tem ugodnem trenutku, da bomo prispeli do skupnega zmagoslavnega petja vstajenja - velike noči, nebeške slave. Kot znamenje, da se hočemo spraviti z Bogom, razen solz, ki bodo na skrivnem, bo javno dejanje posipanja pepela na glavo, opogumilo k vrnitvi, kakor je to storil izgubljeni sin v priliki o usmiljenem očetu, v naročje Boga, nežnega in usmiljenega Očeta.«  09.2.2020: V torek bo god Lurške Matere Božje in 28. svetovni dan bolnikov. Kdor je prebral ali slišal vsaj nekaj odlomkov iz evangelija, je lahko hitro spoznal, da je učlovečeni Bog - Jezus Kristus - med svojim 33-letnim bivanjem na zemlji izkazoval posebno skrb bolnikom in tako dobesedno uresničeval svoje besede: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). V svojem govoru o poslednji sodbi pa je sebe celo izenačil z bolniki, ko je rekel: »Bolan sem bil in ste me obiskali« (Mt 25,36). In: »Bolan sem bil /.../ in me niste obiskali« (Mt 25,43). Ker: »Resnično, povem vam: Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). In: »Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili« (Mt 25,45). K takšni dobrodelnosti nas spodbuja tudi prerok Izaija. In če je kaj tolažilnega za bolnika, je dejstvo, da se je trpeči Odrešenik izenačil z bolniki. Bolan človek, morda celo »pribit« na posteljo, je resnično podoben križanemu Odrešeniku - trpi. Ko sem pred nekoliko več kot tremi leti postal bolnišnični kaplan v rakičanski bolnišnici (MS), si o tej podobnosti nisem upal govoriti bolnikom. Zdela se mi je »preveč pobožna« in preveč plehka razlaga smisla bolnikovega trpljenja. Mislil sem si: »Bolnik realno trpi. Kako naj mu bo uteha nekaj besed o trpljenju Boga?« Ampak moja misel ni bila pravilna. V vseh treh letih mi sveta vera, sveti evangelij, cerkveni očetje in vsa druga mogoča duhovna literatura niso ponudili drugega odgovora na vprašanje po smislu križa bolezni kakor Kristusovo trpljenje. In ko sem o tem začel pripovedovati tudi bolnikom, so na moje veliko presenečenje občutili uteho: »Da, Kristus je tudi trpel.« Kakor se je Kristus čutil preganjanega od apostola Pavla (preden se je spreobrnil), ko mu je ob njegovem preganjanju kristjanov zastavil vprašanje: »Savel, Savel, zakaj me preganjaš?« (Apd 9, 4), tako smemo verovati, da Kristus trpi tudi v bolnikih, dokler se na njihovih telesih ne dopolni, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev (prim. Kol 1, 24). Tako bi si drznil zapisati, da je karizma bolnikov, tj. njihovo poslanstvo, karizma (poslanstvo) križanega Kristusa, tj. tistega, ki se žrtvuje do smrti, da je mogel vstati od mrtvih. V svetu, preobremenjenem z ekonomskimi računicami, tako bolniki seveda nimajo dolžnega spoštovanja, medtem ko Cerkev v njih gleda živo ikono križanega Kristusa. Jezus Kristus je v tem smislu svoji Cerkvi zapustil celo zakrament sv. bolniškega maziljenja, katerega učinek je »združenje s Kristusovim trpljenjem, saj po milosti tega zakramenta prejme bolnik moč in dar, da se tesneje zedini s Kristusovim trpljenjem; bolnik je na neki način posvečen za to, da obrodi sad z upodobitvijo po Kristusovem odrešenjskem trpljenju. Trpljenje, posledica izvirnega greha, dobi novi smisel, saj postane delež pri Jezusovem odrešenjskem delu« (KKC 1521). Zato se ne bojmo v bolezni sprejemati in duhovniki ne podeljevati zakramenta bolniškega maziljenja. Velik dogodek Božjega kraljestva je, ko bolnik prejme v zakramentu Božjega usmiljenja odpuščanje grehov, se združi s Kristusovim trpljenjem po zakramentu bolniškega maziljenja in se posveti in združi s Kristusom v zakramentu sv. Rešnjega Telesa. To je udejanjen Kristusov križ, je udejanjeno odrešenje. Oskrbeti bolniku svete zakramente je tako za kristjane enako nujno kakor oskrbeti bolniku zdravila in nego. Zato nas pri oskrbi zakramentov bolniku ne sme nič ustaviti! Prav neodgovorno je, da tudi verni ljudje duhovnika za podelitev zakramentov kličejo šele po večmesečni bolezni. Zakramenti se bolniku podelijo ob začetku njegove bolezni, kakor zdravila, in potem naj duhovnik spremlja bolnika kakor zdravnik. Bolnik pa naj sebe, kolikor pač zmore, priporoča Bogu. Preprečiti podelitev zakramentov bolniku je pred Bogom težek greh in odkar živimo v verski svobodi tudi nespoštovanje civilnih določil. Tako ima v Sloveniji vsak vernik v katerikoli, tudi državni ustanovi neodtujljivo pravico prejeti zakramente, če zanje prosi, in tega nimajo pravice preprečiti niti najbližji sorodniki. In to tudi v primeru nezavesti ali demence, če je iz življenja jasno in javno razvidno, da je bolnik izpovedoval vero v Jezusa Kristusa. Ne moremo pa si predstavljati Kristusovega križa, ne da bi ob njem stala Božja Mati Marija. Marija je leta 1858 v Lurdu začela čudovit - in nikoli končan - obisk bolnikov vsega sveta. Marija želi stati pod vsakim »bolniškim« križem, da bi pogled, misel in pobožnost k njej bolnika krepila v njegovem poslanstvu trpljenja, da bi ga uresničil kakor na križ pribiti desni razbojnik, ki ni želel v svojem trpljenju vedeti za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega (prim. 1 Kor 2, 2). Škoda bi namreč bilo, da bi se trpljenje bolnikov izgubilo v nič, kakor trpljenje levega razbojnika, ko ga pa Kristus in Marija želita tako pobožno zbrati v odrešenje vsega sveta in trpečim, ki pridejo k njima, podeliti svoj pokoj. Ob svetovnem dnevu bolnikov naj v nas odmevajo papeževe besede iz letošnje poslanice: »Ko enkrat prejmemo počitek in Kristusovo tolažbo, smo poklicani tudi sami postati počitek in tolažba za brate, s krotko in ponižno držo, po zgledu Učitelja.« (Andrej Lažeta koordinator bolniške pastorale). 02.2.2020: Na Svečnico, praznik Gospodovega darovanja, ki ga praznujemo, 2. februarja, štirideset dni po Gospodovem rojstvu, beremo pri sveti maši evangeljski dogodek Jezusovega darovanja, ki ga je natančno zapisal evangelist Luka (2,22-40). Ob zadnjem prebiranju tega odlomka me je še posebej nagovorila Simeonova napoved trpljenja Mariji, ko je dete Jezusa vzel v naročje. To je tako rekoč druga napoved, ki jo je deležna Marija. Prvič ji angel napove, da bo spočela od Svetega Duha, drugič ji starček Simeon napove, da bo njeno dušo presunil meč. Ob prvi napovedi sprašuje, ker je negotova. Negotova, dokler ji Gospodov angel ne razloži, kako se bo to zgodilo. Pri drugi pa se niti ne čudi, niti ne sprašuje, kdaj, kako, zakaj trpljenje. Kako to, se sprašujem. Če se postavim v vlogo Marije, bi mi takšno napovedovanje prerokbe pokvarilo dan oziroma bi se mi vsaj za nekaj časa podrl svet. Upravičeno bi z ogorčenjem gledal na to osebo, ki bi mi ob praznovanju rojstnega dne, krsta ali kakšnega drugega praznovanja napovedovala trpljenje, bolečino. Marija pa ostaja mirna, kakor, da ji je vse jasno. Sprašujem se, od kod ji je bilo vse jasno? Angel ji namreč nič ne pove o trpljenju, ko ji razlaga, kako se bo Sin človekov učlovečil v njenem telesu po Svetem Duhu. Od kod torej Mariji ta mirnost ob Simeonovi  napovedi? Odgovor bi lahko našli v prvi napovedi.  Marija, kot verna Judinja, ki je stopila ob prvi napovedi s svojim »Zgodi se« na pot matere, ki bo rodila Sin Najvišjega, ki bo kraljeval v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca (Lk 1,32-33), je poznala napovedi prerokov, ki so pisali o Odrešeniku, ki bo rešil Izrael. In tako ji ni bila neznana napoved preroka Izaija, ko opisuje grozljivo podobo Gospodovega služabnika z besedami: Kakor so se številni zgražali nad njim, ker je bil njegov obraz tako nečloveško iznakažen in njegova postava ni bila več podobna človeški, tako bo  presenetil številne  narode, kralji si bodo zatisnili usta pred njim (Iz 52,14). Tako si lahko razlagamo ko sliši o trpljenju, bolečini, ki bosta sledili njenemu življenju. Vse izhaja iz njenega »zgodi se«. Te njen vzklik »zgodi se«, smemo reči, da poleg sprejetja Božjega rojstva vsebuje tudi trpljenje in bolečino, o katero so napovedovali preroki. Tako je napoved starčka Simeona ni presenetila, o njej ni spraševala, tudi ko je  slišala, da bo njeno dušo presunil meč. Vse to je sprejela kot Gospodova služabnica, kot dekla, kakor se je sama poimenovala  (prim. Lk 1,38) ob angelovem obisku in sebe in svojega Sina v celoti izročila Bogu Očetu. Ob tem razmišljam, kot sem že dejal, bi bil upravičeno zgrožen nad človekom, ki bi mi ob praznovanju krsta, rojstnega dneva … ali ob mašniškem posvečenju napovedoval trpljenje, bolečino. Ali sem bil res nespameten, saj bi moral vedeti v kaj se spuščam, še predno sem odgovoril na Gospodov klic »Tukaj sem, pošlji mene!«  A to velja za vsakega Jezusovega učenca, za vsakega, ki hodi za Gospodom, kot mož, žena, mati, oče,… učitelj…. Vsako Gospodovo poslanstvo vsebuje odtenke križa, trpljenja. To je skrivnost našega življenja, resničnega darovanja, v katerem je mogoče sprejeti vse trpljenje, ki nam je pripravljeno. Sprejeti trpljenje do konca! Kakšen izziv. Darovati se Bogu, popolnoma, kdo bo zmogel? Vse je mogoče le, če se popolnoma prepustimo Očetovi volji in vržemo v Njegov objem. Da bi le zmogli, kajti kdor sledi Svetemu Duhu, ga bo spremljalo trpljenje, ki prinaša blagoslov, a ne samo trpečemu, ampak tudi njegovim bližnjim in vsej njegovi skupnosti v kateri živi. 26.1.2020: Vodilna misel letošnje nedelje Svetega pisma oziroma Božje besede, ki jo obhajamo vsako leto zadnjo nedeljo v mesecu januarju, je »Pogovarjala sta se«. Misel nanaša na dva žalostna učenca, ki sta po veliki noči potovala iz Jeruzalema v Emavs.  Na poti se jima je pridružil vstali Jezus (ga nista prepozanla), s katerim sta se pogovarjala o Jeruzalemskih dogodkih. Ko jima je razlagal,  kar je napisano o Njem v vseh Pismih sta njuna srca gorela (prim. Lk 24,13-35). Ob tem se mi postavlja vprašanje: Ali lahko Božja beseda, kakor je navdušila učenca na poti v emavs, navdušuje tudi danes? Bilo je pred leti, ko sem v knjigarni v bližnjem mestu bil priča zanimivemu prizoru. V knjigarno so prišle tri dijakinje, ki so že z samim prihodom vzbudile pozornost. Potihoma so se pogovarjale in očitno je bilo, da pripravljajo neko presenečenje, saj so se venomer ozirale proti vhodnim vratom. S knjižne police so vzele knjigo, jo na blagajni plačale in položile v darilno vrečko. Potem so čakale. Končno je prišla njihova prijateljica, ki je očitno imela rojstni dan in dekleta so ji izročile to darilno vrečko s knjigo. Dekle je seglo v to vrečko in zgodilo se je to, kar smo lahko vsi v knjigarni slišali in videli. V rokah je držala Sveto pismo in vsa vesela poskakovala, poljubljala knjigo in ob tem govorila »Moje Sveto pismo, moje Sveto pismo«. Tudi svoje prijateljice, ki so ji očitno izpolnile srčno željo in ji podarile Sveto pismo, je objela. Prizor izpred nekaj let mi še vedno pride pred oči, ko vzamem v roke Sveto pismo. Navdušuje me in mi prebuja vprašanja: Kakšno je danes navdušenje nad Božjo besedo? Ali Božja beseda lahko navdušuje tudi danes? Lahko navduši nas tako kot je navdušila to dekle? Odgovor najbrž ni tako enoznačen, kot bi si želeli. Vemo, da danes niso domači z Božjo besedo celo deklarirani kristjani in to celo prostodušno priznajo. Knjigo vseh knjig imajo na knjižni polici, ki jo morda včasih malo odpro in kaj preberejo, a jih očitno ne nagovori. Nekateri jo odložijo že pri tretji Mojzesovi knjigi rekoč, da je preveč krvava. Brezbrižnost, nepoznavanje, pomanjkanje časa: to je le nekaj razlogov, da Božja beseda sameva in čaka, da se ji približamo. Mnogi so prepričani, da je Sveto pismo knjiga za poznavalce in duhovnike. Kako pa je bilo na samem začetku Jezusovega oznanjevanja? V današnjem evangeliju (Mt 4,12-23) evangelist Matej zapiše začetek Jezusovega javnega delovanja po 40 dnevnem postu in bivanju v puščavi. Jezus ljudem spregovori, da je prišel čas spreobrnjenja in da se je približalo nebeško kraljestvo. Potem pokliče prve štiri učence. Vsi štirje preprosti ribiči so v srečanju z Jezusom tako nagovorjeni in navdušeni, da vse zapustijo in gredo z Njim.  Jezus tudi danes nam postavlja vprašanje, ali smo pripravljeni zapustiti star način življenja. In kakšen je naš odgovor na Jezusov klic? Že pri krstu smo vstopili v odnos z njim. Takrat so nas starši in botri položili v Božje naročje, a z leti smo vedno bolj razumevali, kdo je Jezus in njegov glas je bil vedno bolj jasen, njegovo vabilo »Hodi za menoj« pa vedno bolj izzivalno. Kakšen je torej moj odgovor? Lahko smo navdušeni kot Izraelci, ko so ob vrnitvi iz babilonskega suženjstva ponovno odkrili Postavo in se enodušno zbrali ob njej. Ob branju svete knjige so bila njihova ušesa obrnjena proti knjigi postave. Zavedali so se, da je v tej knjigi moč odkriti tudi smisel dogodkov, ki so jih preživeli. Ob spoznanju bogastva Božje besede je ljudstvo jokalo, a jok se je spremenil v veselje in obhajali so praznik v velikem veselju. Izvir veselja je bilo oznanilo, da njihov Bog ni nekje daleč, ampak je bil in je vedno blizu, čeprav se tega niso dovolj zavedali. Spoznanje, da je Bog vodnik mojega življenja, da je ob meni, da me pozna, da mi je za odrešenje dal svojega Sina, je začetek tega veselja. Tudi mi smo na poseben način podobni tem rešencem iz Babilonske sužnosti, saj tudi nas Bog rešuje iz suženjstva lastnih zablod in stranpoti. Treba je samo »naravnati ušesa« in slišati Božji glas, ki nas vabi. Le kdo se tega ne bi veselil! »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se.« Božja beseda gradi občestvo. Dogodek iz knjigarne nam ponuja poleg navdušenja nad Božjo besedo razmislek, kako Božja beseda danes gradi občestvo. Več kot očitno je, da so ta dekleta brala Sveto pismo in da jih je Božja beseda še tesneje povezala in da je v tistem trenutku to malo občestvo postalo živa priča, kako Božja beseda povezuje. V knjigarni je bilo precej ljudi in občestvenost deklet s Svetim pismom v rokah je nagovorila mnoge očividce. A človeško občestvo je lahko zelo krhko, na kar opozarja apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom. Tarna nad nesoglasjem in razdeljenostjo v skupnosti in ne razume, kaj se je zgodilo v tem mestu, potem,  ko jim je oznanil Jezusa Kristusa, križanega in od mrtvih vstalega. Mnogi posamezniki so se povzdigovali nad druge in skupnost se je razdelila. Pavel poseže z oznanilom o križanem Kristusu. Samo ob njem se lahko občestvo ponovno poveže. Razmere v Cerkvi danes so zelo podobne tistim v Korintu. Skoraj na vsakem koraku najdemo koga, ki ponuja svoj nauk. Če se pustimo ujeti tem pastem, smo kot »ljudstvo, ki hodi v temi« in potrebno je »pogledati v veliko Luč, ki je zasijala nad prebivalci v deželi smrtne sence« (prim. Iz 8, 16). Današnja Božja beseda nam torej sporoča, da je ta Velika luč v deželi smrtne sence že vzšla in zasijala na križu; da je nebeško kraljestvo že tukaj med nami. Kakor nekoč Peter, Andrej, Jakob in Janez smo tudi mi poklicani, da vsak na svojem delovnem mestu veselo živimo Jezusov klic in smo njegove priče v času, ki nam je odmerjen, da bomo gradili Kristusovo skrivnostno telo - Cerkev. Pred nami je še polnih 11 mesecev tega leta in nedelja Svetega pisma, ki jo bomo praznovali po naših župnijah, nam daje še dovolj časa, da v tem letu »odrinemo na globoko« (prim. Lk 5,4), da bo Božja beseda postala naš vsakdanji kruh. Sam osebno se bom vedno znova vračal k dogodku iz knjigarne in želim si, da bi se tega mladostniškega navdušenja nad Božjo besedo nalezli tudi vi. Prav te mladostniške vere in zaupanja v moč Božje besede vam želim ob obhajanju nedelje Svetega pisma.  (Povzeto po https://biblicnogibanje.si/wp-content/uploads/2020/01/LAK_Nedelja-Bozje-besede-2020_masni-nagovori_SS_.pdf) 19.1.2020: Čas med 18. in 25. januarjem kristjani krščanskih Cerkva na severni polobli že od leta 1909 namenjamo za iskanje najrazličnejših spodbud, ki naj nam bi bile v pomoč tako za osebno, kakor tudi občestveno molitev, da bi delovali skozi vso leto za polno edinost, ki jo hoče Kristus. Letošnja spodbuda prihaja iz občestva na Malti, kjer  obhajajo 10. februarja praznik brodoloma svetega Pavla. Z njim hvaležno obeležujejo prihod krščanstva na otok. In prav ta svetopisemski odlomek je izbran za izhodišče letošnjega tedna molitve za edinost kristjanov, vzet je iz Apostolskih del 27,18-28,10. Pripoved se začne s tem, da Pavla kot jetnika z ladjo odpeljejo v Rim. Čeprav je vklenjen in se plovba izkaže za zelo nevarno, se po njem nadaljuje poslanstvo, ki mu ga je namenil Bog. Pripoved se bere kot klasična drama ljudi, ki se soočajo s strašnimi močmi narave. Potniki na ladji so prepuščeni silovitosti morja in nevihte, ki divja okoli njih. Te sile jih zanesejo na neznana področja, kjer so izgubljeni in brez upanja, da preživijo.   Skupino ljudi, na krovu naj bi jih bilo 276, sestavljajo različne skupine. Moč in oblast sta v rokah stotnika in vojakov, vsi skupaj pa so odvisni od spretnosti in izkušenj mornarjev. Vse prevzame strah, življenje vseh je na nitki, najbolj pa to velja za vklenjene jetnike. Njihovo življenje ne velja nič. Ko ladja nasede in se začne lomiti, vojaki »sklenejo jetnike pobiti, da ne bi kateri odplaval proč in pobegnil.« Med plovbo naraščata napetost in strah pred smrtjo. Zato je med različnimi skupinami vse večje nezaupanje. A tu je Pavel, ki se izkaže za trdno oporno točko miru sredi zmešnjave. Zaveda se, da njegovega življenja ne usmerja slepa in brezdušna usoda, ampak da je v Božjih rokah, saj pripada Bogu in mu služi. V tej veri povsem zaupa, da bo zagovarjal svojo zadevo pred rimskim cesarjem. V moči te vere se sedaj pogumno postavi pred sopotnike in se zahvaljuje Bogu. Vsem se vrne pogum. Po Pavlovem zgledu si razdelijo kruh. Poveže jih novo upanje in zaupanje v njegove besede. Ti dogodki osvetljujejo glavno sporočilo odlomka, ki je sporočilo o Božji previdnosti. Stotnik se je bil odločil za plovbo kljub slabemu vremenu. Mornarji se sproti odločajo, kako bodo krmarili ladjo skozi vihar. Na koncu pa se vsi ti načrti izjalovijo. Reši jih Božja previdnost, ker ostanejo skupaj in prepustijo ladjo brodolomu. Ladja in ves dragoceni tovor gre v izgubo, življenja pa so rešena, kajti »nikomur od vas se ne bo niti las izgubil z glave« je poudaril apostol Pavel.  Ko si prizadevamo za edinost kristjanov, se moramo prav tako zanašati na Božjo previdnost. Pri tem se bomo morali odpovedati marsičemu, na kar smo morda zelo navezani in morda celo ponosni. Za Boga je pomembno le eno: rešitev vseh ljudi. Ladjo s potniki, ki so tako različni in neuglašeni med seboj, nazadnje zanese na otok, kjer nasedejo. Po sili razmer potujejo z isto ladjo in dosežejo isti cilj. Gostoljubje, ki jim ga izkažejo otočani, razodeva temeljno človečnost, ki povezuje vse ljudi med seboj in je vsem skupna. Ko se zberejo okoli ognja, obkroženi z ljudmi, ki jih ne poznajo in ne razumejo njihove govorice, razlik glede oblasti in statusa ni več. Skupina 276 ljudi ni več igrača brezdušnih naravnih sil. Sedaj jih objema ljubeča Božja previdnost. Ponavzočujejo jim jo ljudje, ki jih sprejmejo »nadvse ljubeznivo.« Prezebli in premočeni se ob ognju lahko pogrejejo in posušijo. Ponudijo jim hrano. Nudijo jim zavetje, dokler ne morejo varno nadaljevati poti proti Rimu. Dandanes zelo številni ljudje doživljajo na istem Sredozemskem morju podobne strahote. V zgodbah sodobnih migrantov se pojavljajo ista zemljepisna imena - Malta, Italija …, ki jih omenjajo Apostolska dela. Na drugih koncih sveta prav tako mnogi potujejo po morju in po celini, ko bežijo pred naravnimi nesrečami, vojno in revščino. Tudi njihova življenja so prepuščena na milost in nemilost velikanskim, hladnim in brezdušnim silam. To niso le naravne, ampak tudi politične, gospodarske sile, ki grozijo človeku. Zle sile se danes kažejo v različnih oblikah, ko npr. obupanim ljudem za velike vsote prodajajo mesta na nezanesljivih plovilih, ko politični odločevalci ne pošljejo ladij za reševanje ali ko ladjam z migranti ne pustijo vpluti v svoja pristanišča. To je le nekaj primerov. Ko se kristjani vsi skupaj soočamo s to migrantsko krizo, nam zgodovina postavlja vprašanje: ali se pridružujemo tem hladnim silam brezbrižnosti? Ali pa tem ljudem morda vendarle izkazujemo prijaznost in tako postajamo pričevalci za Božjo ljubečo previdnost, ki vodi vse ljudi. Gostoljubnost je nujno potrebna krepost, ko gre za iskanje krščanske edinosti. Ljudje bodo spoznavali našo krščansko edinost ne le prek naše medsebojne gostoljubnosti, čeprav je ta pomembna, ampak tudi prek naklonjenosti pri srečevanju z ljudmi, ki ne delijo z nami istega jezika, kulture ali vere. Tudi preko takšnih viharnih potovanj in naključnih srečanj se po nas kristjanih izpolnjuje Božja volja za njegovo Cerkev in za vsa ljudstva   5.1.2020: Spoštovani farani, dragi bratje in sestre! Ko pišem to razmišljanje, je staro leto že nekaj ur za nami, izteklo se je, kakor pesek v peščeni uri, tiho in neopazno. Tiho, ne zato, da bi po njem žalovali, ampak predvsem  zato, da se naše misli zazro v prihodnost, v novo leto. Vsa naša pretekla dejanja, ki smo jih naredili, nosijo v sebi željo, da bi bila prihodnost lepša. To isto željo prinaša tudi to novo leto, ki se je začelo pred nami razgrinjati. To pričujejo tudi izrečena voščila, ki smo si jih drug drugemu izrekli in zaželeli v minulih dneh. Tudi Božja Beseda, ki jo beremo na Novega leta dan, prinaša v prvem berilu voščilo in željo v obliki blagoslova, da bi Gospod razjasnil svoj obraz nad nami, da bi nam bil milostljiv, da bi bil vedno z nami. Da je Gospod res milostljiv, da je res z nami, nam zagotavlja apostol Pavel v pismu Galačanom. Bog je poslal svojega Sina, rojenega iz žene, device Marije, naše in nebeške, Jezusove matere. Od božične noči čutimo posebno Gospodovo navzočnost med nami. Razodel se nam je kot Luč, da bi tudi mi v novem letu z Njim živeli Njegovo Božje življenje. Apostol Pavel nam zagotavlja, da nismo več Božji hlapci ali Božji sužnji, ampak smo Božji otroci. Kličemo Boga za svojega Očeta. V tem Očetovskem zavetju, računajoč ravno na očetovo dobroto, stopamo polni poguma in zaupanja v to novo leto. Ko si takole izrekamo razne želje in voščila, ko rečemo, da si želimo zdravja in sreče, vedno hkrati v svojih srcih čutimo, kako so te naše želje in hrepenenja močne, da si to res želimo. Toda Bog ve, ali se bo to uresničilo, ali ne. Naše želje so želje. Kaj pa bo resničnost, to pa ni v naši moči. In tako pravzaprav naša voščila in želje odsevajo neko otožnost, ki izvira iz tega občutka nemoči.  Želimo si lahko. Toda Bog ve, kaj se bo res zgodilo. Postavlja se nam vprašanje: »Ali smo potemtakem res čisto nemočni že na začetku, bolje rečeno, na pragu tega novega leta?« V tem trenutku, ko pišem te misli, se oziram na besede apostola Pavla. Pravi, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu. Mislim, da je ta želja, ki je tukaj nakazana,  tista prava želja, ki jo moramo izreči drug drugemu. To je tisto, katero si želimo, da bi se resnično izpolnilo. Če se bo ta uresničilo, potem bo vse tisto, kar nas bo v tem prihajajočem letu doletelo, bodisi srečno, bodisi manj srečno, nam vsem v korist in v dobro. Tako bo, ko bomo imeli v svojem srcu dovolj ljubezni, ljubezni do Boga in bližnjega. Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu.  Zato si, drage sestre in dragi bratje, zaželimo veliko te Ljubezni. Če bomo imeli te Ljubezni dovolj, potem bo to prihajajoče leto zagotovo blagoslovljeno. Ne glede na to, kaj se nam bo zgodilo in pripetilo, ne glede na to, kaj bomo v tem letu doživeli, če bomo to sprejemali z Ljubeznijo in zaupanjem v Boga in do svojega bližnjega, nam bo vse v blagoslov. To je prava želja. Največja dobrina je Božja Ljubezen, ki naj bo predmet naših voščil na pragu tega novega leta. Če si zaželimo in želimo res te Božje Ljubezni, potem tudi vemo, kdo nam jo lahko izprosi. Mati Božja. Devica Marija, katere materinstvo obhajamo na pragu novega leta, v osmini praznika Jezusovega rojstva. Ona je Mati lepe Ljubezni. Ona je imela tisto Ljubezen, ki prinaša blagoslov. Tako je preživljala  žalostne in vesele trenutke. Postala je blagoslov nam vsem, ker je imela toliko Ljubezni v svojem srcu, da nikoli ni senca greha padla na njene misli, na njene besede in na njena dejanja. Zato vam želim, bratje in sestre, dovolj poguma, volje in moči, da bi v novem letu v katerega smo stopili, znali videti, kaj je resnično dobro in koristno in naj ti »Gospod, da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podelí mir.«( 4 Mz 6,24-26).  22.12.2019: Četrta adventna nedelja vedno pade v božično devet-dnevnico, zato je na nek način zaznamovana s čudovitimi himnami in psalmi, ki jih Cerkev že stoletja prepeva v pričakovanju rojstva Božjega Sina. Hvala članom pevskega zbora za petje teh himen predvidenih za bogoslužje božične devetdnevnice. Hvala za vaš trud, da v teh dneh požrtvovalno prihajate na kor in nas vabite k češčenju in slavljenju »Kralja, ki prihaja, pridite, molimo«. Kakšnega kralja pričakujemo? Starozavezni preroki so pričakovali kralja, ki bo z močno roko, z železno palico svetu vrnil mir in pravičnost. Kralja, pred katerim se bo pripognilo vsako koleno in bodo vsi, ki se bodo srečali z njim, morali priznati, da mu v veličastvu in slavi ni para. »Glej, prišel bo Gospod, naš zavetnik, Sveti Izraelov, s kraljevsko krono na glavi in gospodoval bo od morja do morja in od reke pa do kraja vesoljne zemlje«. Kolikor že je taka predstava na prvi pogled napačna, vendarle drži, da ljudje vseh časov v njem prepoznavamo svojega kralja. Nikoli ni vladal, kot vladajo človeški kralji. Ni imel oblasti, da bi ukazoval podrejenim; ni imel zemlje, da bi si z njo kupoval lojalnost fevdalcev; ni imel vojske in policije, da bi se ga ljudje bali. Pa vendar je bil in je kralj, veličastnejši in mogočnejši od vseh, ki jih pozna človeška zgodovina. Pravzaprav edini kralj, ki mu nihče ne oporeka njegove oblasti. V čem je torej njegova veličina? Kaj ga dela za kralja? V prvi vrsti to, da se v njem lahko prepozna vsak človek. Rodil se je kot brezdomec, kot najbolj ubog med ubogimi, med pastirji. Rasel in odraščal je v povsem normalni, delavski družini, v kakršnih smo rasli in odraščali večina ljudi na planetu. Kot učitelj je svojo pozornost namenjal vsakomur, ki je bil pripravljen prisluhniti njegovi besedi: od grešnikov in cestninarjev, bolnikov in ubogih, do farizejev in pismoukov - spomnimo se samo farizeja Nikodema. Med ljudmi ni delal razlik; pogovarjal se je tako z Judi kot z Grki, Galilejci in Samarijani. Skratka: prišel je za vse ljudi. In v srcu slehernega med nami prižgal upanje. Za človeka še vedno obstaja možnost, da se reši. Kolikor že se je zapletel v mrežo greha, vendarle ostaja možnost, da s sebe strga te okove in se v svobodi izroči Božji ljubezni. Po tem, ko je Jezus premagal smrt (ne le fizične smrti na Veliki petek, temveč tiste smrti, v katero človeka potiska greh), ko je torej premagal smrt, nam je dal moč, da smrt skupaj z njim premagamo tudi mi. Smrt, ki je greh. Smrt, ki je obup. Jezus je kot Mojzes, ki je okrog sebe zbral izvoljeno ljudstvo, da ga popelje v svobodo, v življenje. In zato je kralj. Kralj, ob katerem smo spet našli pravo smer, ki smo jo z grehom izgubili. Kralj, ki stopa pred nami in odganja temo, iz katere preži nevarnost. Kralj, ki je pastir in varuh svoje črede. Kralj, ki nas je nase navezal z nitmi ljubezni in ne z verigami odvisnosti. Bratje in sestre: »Kralja, ki prihaja, pridite molimo«. Kako hrepeneče se pod nebesni svod dviga ta vzklik naših src. Naš kralj prihaja, da nas reši. Nebeško kraljestvo se je zares približalo. Radujmo se in se vselimo. 15.12.2019: Bogoslužje tretje adventne nedelje nam ponuja svetopisemska berila, ki so na poseben način zaznamovana z veseljem. »Naj vriskata puščava in goljava, raduje naj se pustinja in naj cveti' kakor narcisa«, nam kliče prerok Izaija. Napoveduje namreč dan, ko bodo krivice popravljene in bo svet spet živel v miru in sreči. Kako se ne bi radovali, ko vemo, da Bog ni zapustil svojih izvoljenih in bo spet prišel, da postavi stvari na pravo mesto, da vrne dostojanstvo tistim, ki so jim ga drugi po krivici vzeli, da človeku spet podari pravo svobodo. »Potrpite do Gospodovega prihoda«, nas spodbuja apostol Jakob, »utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod je blizu«. Hrepenenje po trenutku Božjega dotika je dospelo do vrelišča. Še malo in Gospod bo posegel v naš svet in vse bo drugače. Družba, ki smo jo namesto na temelj ljubezni in spoštovanja postavili na temelj napuha, tekmovalnosti in prezira, družba, v kateri nekaj veljajo le prebrisanost, moč in učinkovitost v goljufiji, bo z Božjim posegom dobila povsem drugačne prioritete. »Okrepite utrujene roke, utrdite klecava kolena«. Naš Bog je blizu. In ko pride, bo vse naredil novo. Se bo svet z Njegovim prihodom zares spremenil? Bodo ljudje spremenili svoje vrednote, svoje navade in cilje? Pesimisti bodo temu najbrž oporekali. Češ: saj je Bog v resnici že posegel v našo zgodovino, pa so v svetu še vedno vojne, prevare in sovraštvo. Drugi, bolj trezni, pa bodo začutili, da svet po Jezusu Kristusu nikdar več ne bo to, kar je bil pred tem. To, kar je s svojim zgledom in oznanilom prinesel Jezus Kristus, je enkrat za vselej spremenilo človeško zgodovino. Še več: Jezus Kristus sam je beseda, ki nagovarja še tako zakrknjenega človeka. Mnogi se delajo, da ga ne slišijo; da jim nima kaj povedati; da je njegov evangelij zastarel in neživljenjski. Pa vendar v globini srca slutijo, da bi morali - če bi pustili, da jih njegova beseda nagovori - marsikaj v svojem življenju spremeniti. In se tega bojijo. Tretji, z več poguma v srcu, so pripravljeni sprejeti njegov izziv. »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« In kdor sprejme to vabilo, se njegovo življenje v resnici spremeni. Morda ne v smislu višjega življenjskega standarda. Tudi ne v višini zneska na transakcijskem računu. Nedvomno pa v veličini bogastva, ki ga človek nosi v srcu. Jezus Kristus namreč prinaša mir, kot ga svet ne more dati. Prinaša nam brate in sestre, s katerimi gradimo boljši svet. Prinaša nam zavest, da ima življenje smisel in da naše odločitve niso brez teže. Predragi: Ko leto za letom obhajamo praznik Božjega vstopa v človeško zgodovino, Božič, se v resnici spominjamo tega, kar nam je s svojim življenjem, smrtjo in vstajenjem prinesel Jezus Kristus. Če se v adventnem času skušamo vživeti v čas pred Kristusom in se nato po Božiču skozi vse cerkveno leto spominjamo tega, kar nas je Jezus učil in s čimer je spreminjal srca ljudi, moramo priznati, da Jezusov prihod še zdaleč ni bil zaman. Vse to, kar so pred njegovim prihodom napovedovali preroki, se je z Jezusom v resnici zgodilo. Ne na zunaj, in nikakor ne naenkrat. Dejstvo pa je, da je Jezus Kristus z vsem, kar je prinesel človeštvu, deloval in še vedno deluje med nami. Deluje po srcih, glavah in rokah tistih, ki so si ga vzeli za zgled. Tistih, ki se zavedajo neprecenljivega daru, ki smo ga po njem prejeli in so ta dar pripravljeni deliti naprej: drugim ljudem, naslednjim rodovom vse tja do konca sveta in konca časa. Bratje in sestre, ob našem krstu in na prav poseben način ob birmi, Jezus vabi tudi nas, da postanemo njegove priče, da evangelij, ki nam je bil podarjen ponesemo med ljudi. Brez velikih besed in herojskih dejanj. Morda le s svojim zgledom, pravilno odločitvijo na pravem kraju in ob pravem času, z dejanjem, ki morda za las odstopa od tistega, kar se v našem, potrošniškem svetu zdi normalno. Z vsakim takim dejanjem bo Jezusova navzočnost v svetu močnejša in svet, v katerem živimo, bo za odtenek svetlejši. Amen. 8.12.2019: Osrednji, bolje rečeno pomemben praznik, ki ga kristjani praznujemo v času adventa, je praznik Brezmadežno spočetje Device Marije. Z njenim spočetjem se je namreč čas dopolnil, da se je pričela izpolnjevati pradavna obljuba - odrešenjski Božji načrt – to je učlovečenje Božjega Sina, ki napoveduje velikonočno jutro, odrešitev vseh. Tako je za kristjana praznikBrezmadežno spočetje Device Marije ''upanje'', ki naznanja Jezusa – Sonce, ki bo prišel na svet. Devico Marijo pa povezujejo Cerkveni očetjez ''zgodnjo danico'', ki je ob sončnem vzhodu najsvetlejša zvezda. Pravzaprav ne gre za zvezdo, ampak za planet Venera. Venera doseže svojo največjo svetlost malo pred sončnim vzhodom ali malo po sončnem zahodu, zato jo včasih v tem smislu imenujemo zvezda »danica«, tudi »jutranjica« ali »večernica«. Čudovita prispodoba za Marijo, ki kot Venera najmočneje zasveti v luči Sonca ob Božjem prihodu na svet – ter v vsej veličini pod križem, ko Božji Sin svet zapušča. Njena svetloba ni njej lastna, ampak je odsev Luči – Kristusa. Marija je torej danica, ki naznanja nov dan, nov začetek, novo zavezo Boga z ljudmi. Današnja Božja beseda postavlja v ospredje dva para Adama in Evo ter Jožefa in Marijo. Ker praznik govori posebej o Mariji ostanimo pri ženskih likih. Kaj je skupno Evi in Mariji? Božji načrt! Obe sta postavljeni na zemljo s čudovitim Božjim načrtom. Eva bo mati vseh živih, Marija Božja mati, mati Odrešenika človeštva. Obe ženi Eva in Marija sta izbrani za pomembno nalogo. Naloga jima je bila na nek način jasna, v čem je razlika? Evo premami zamisel, hudičeva ponudba, da je lahko še bolj pomembna brez Boga. Bog jo utesnjuje, ker ji postavlja nepotrebne omejitve. Božji načrt zanjo postane ovira za samouresničitev, zato izbere svojo pot. Upre se Bogu. Marija gleda na svet drugače. Očitno se popolnoma podredi Bogu. Ob oznanjenju vidimo njeno jasnost, živost, ko hoče vedeti, kaj Bog od nje pričakuje, ni pa niti sence upora. V celoti sprejema Boga za temelj svojega življenja. Postavi se mi vprašanje: Zakaj ostane Marija zvesta Bogu, Eva pa ne? Morda bo kdo odgovoril v smislu praznika Marijinega brezmadežnega spočetja, da je torej Marija bila je brez madeža izvirnega greha spočeta, zato je zmogla ostati zvesta. Vendar ne pozabimo na Evo! Tudi Eva je bila brez izvirnega greha, saj ga še nista storila. Preveč preprosto bi bilo, če bi Mariji bile odvzete vse skušnjave upora proti Bogu. Ne, skušnjave so bile, a jih je z Njim in v zaupanju Njemu vedno premagala. V tem, v čemer je Eva padla, je Marija neprestano rasla. Eva se je uprla Bogu, Marija pa je zaupanje do njega neprestano gradila. Marija je tista, ki je gradila življenje na skali. Tu mi pride na misel evangeljski odlomek v katerem Jezus govori, da tisti, ki njegovo besedo poslušajo in jo izpolnjujejo so podobni možu, ki gradi svojo hišo, življenje na skali, tisti pa, ki je ne poslušajo in ne izpolnjujejo, pa so podobni možu, ki gradi svojo hišo, življenje na pesku. V viharju zdrži le hiša na skali, se konča Jezusova zgodba. Današnji praznik Brezmadežnega spočetja device Marije nas vabi, da svoje življenje še odločneje postavimo na edini trden temelj, na Boga. »Vse premorem v njem, ki mi daje moč«, pravi apostol Pavel. Tudi Marija zmore uresničiti Božji načrt, ker brez pomišljanja vse svoje življenje postavi na Boga. Ničesar noče storiti in ne stori brez Njega! Ob drugi adventni sveči razmišljajmo, kje vse bi radi življenje prikrojili po svoje. Prosimo Gospoda in Marijo za milost zaupanja, da bi mogli spoznati in začutiti, da je življenje lepo in v globini srečno le, če ga v celoti postavimo na trden temelj, na Boga. 17.11.2019: Bolj se bližamo koncu cerkvenega leta, bolj »strašljiva« je Božja beseda, ki nas opozarja, da bo vsega na tem svetu enkrat konec. Hkrati pa nam želi povedati, da moramo živeti tako, da ne pademo v obsodbo. Zato se je treba truditi in delati za rešitev duš pred večnim ognjem, kajti tako bomo rešili svojo dušo. Zelo pomembno je, da delamo koristne stvari, ki pomagajo človeštvu na poti v nebeško domovino. »Kdor ne dela, naj ne je!« pravi pregovor, ki bi danes moral postati pravilo. Veliko ljudi izkorišča socialne prispevke in niso pripravljeni delati. Vsakdo se je dolžan maksimalno angažirati, da bo lahko živel od truda svojega dela. Tudi apostol Pavel je na svojih misijonskih potovanjih srečeval ljudi, ki so se prepuščali svoji lenobi in živeli na račun drugih. Ta grda navada je tudi danes v veliki meri prisotna. Slaba je tudi druga skrajnost, ko se kdo preveč peha za materialnimi dobrinami oziroma izkorišča delavce v ta namen. Tudi to ni pravo delo, pač pa obsodbe vredno zavržno dejanje, ki kliče obsodbo zlih dejanj. Bog obljublja uničenje zla in tistih, ki delajo zlo in krivico, v peklenskem ognju. Pravičnemu pa se ne bo treba bati dneva, ko pride Gospod. Trudimo se, da bomo živeli tako, kot nas uči Božja beseda, da ravnamo pravično in z ljubeznijo, da služimo, ne pa gospodujemo. Krivice so se vedno dogajale in tako bo do konca sveta. To pa ne sme postati tolažba, ampak poziv k resnemu odpravljanju vsega, kar je krivično, sicer se lahko uresniči napoved preroka Malahija (3,19-20): »Vsi predrzneži in vsi, ki delajo krivično, bodo strnje: dan, ki pride, jih bo sežgal!« Drugi del prerokbe pa nas navdaja z upanjem: »Vam pa, ki se bojite mojega imena, vzide sonce pravičnosti in ozdravljenje prihaja po njegovih žarkih.« Ali nimamo resnega razloga, da se odpovemo zlu in delamo dobro? Živimo tako, da bomo deležni Božjih dobrin, ki nam jih obljublja. Ali smem postaviti sebe za zgled, kot je Pavel dal sebe za zgled Tesaloničanom, ko jim je pisal: »Nismo med vami živeli neurejeno, tudi nismo zastonj jedli kruha pri nikomer, ampak smo trudoma garali noč in dan, da ne bi bili v breme komu izmed vas« (2 Tes 3,7-12). Treba je tako živeti, da drugi ne bodo imeli priložnosti s prstom kazati na nas in govoriti: »Poglejte jih! Hodijo v cerkev pa so slabši od nas!« Take opazke nas opozarjajo, da ne živimo tako, kot nas uči Jezus. Ne pozabimo vsak dan prositi Gospoda, da nam da milost, da bomo zgledno živeli in ljudi vodili k Bogu. Gorje nam, če se drugi zaradi nas pohujšajo. »Kdaj bo sodni dan in kaj se bo takrat dogajalo?« se sprašujejo mnogi. Ni treba vedeti, kdaj bo sodni dan prišel, ampak se je treba potruditi, da ga ne bomo dočakali praznih rok. Bolj nas naj skrbi za zveličanje duše. V bližanju konca sveta Jezus našteva razne katastrofe. Lažni odrešeniki pošiljajo narod zoper narod, državo zoper državo. Preganjajo občestvo vernih. Ob tem ne smemo zapasti v paniko. Ker občestvo vernih vodi Sveti Duh, velja navodilo: »Da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom dal v usta modrost, kateri vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ji ugovarjati.« To se je zgodilo, ko so kristjane preganjali in to se dogaja tudi danes, če smo dovolj odprti za delovanje Svetega Duha. Če bomo delali po Božji volji in živeli pošteno, če bomo svojo vero nadgradili z ljubeznijo, potem se nam poslednjega dne ni treba bati. Prosimo Gospoda, da nam pri teh prizadevanjih pomaga. 10.11.2019: Ob zahvalni nedelji nam piše nadškof, tole - Ko se cerkveno leto počasi izteka, obhajamo v bogoslužju zahvalno nedeljo. Četudi se pri vsaki evharistični daritvi Bogu zahvaljujemo za različne darove, nam Cerkev daje še posebno priložnost za zahvalo. V prvi vrsti gre zahvala Bogu, po katerem prejemamo neštete darove. V današnjem času, ki ga zaznamujeta materializem in potrošniška miselnost, ko lahko kupimo vsakovrstna odkritja uma, nam je misel hvaležnosti tuja ali pa se nam celo postavlja vprašanje, komu naj se sploh zahvalimo za vse, kar danes imamo. Po drugi strani pa tudi vemo, da je hvaležnost tista, ki spreminja svet: po njej postaja svet prijaznejši, toplejši in bolj vesel. Hvaležnost opogumlja in ustvarja med nami pristnejše medsebojne odnose. Misel, da smo drug od drugega odvisni, je še dodaten razlog za hvaležnost. Pred Bogom človek ne pokaže svoje veličine po tem, kar je in kar ima. Pred Njim šteje, če smo sposobni izstopiti iz sebe in se podati na pot k bližnjemu. Zato papež Frančišek pravi, da je edino dejanje, ki lahko spremeni svet, sposobnost služenja. Takrat, ko je človek zmožen dati na razpolago samega sebe, je to neprimerno večji dar, kot pa, če ponudimo, kar nekdo misli, da ima. Ljubezni, velikodušnosti, dobrote …, vsega tega ni mogoče presojati s količinskimi merami, tu gre za bogastvo srca, ki presega vse vidno in merljivo. Na zahvalno nedeljo vsak od nas čuti, da se imamo za marsikaj zahvaliti Bogu. Ne le za sadove zemlje, ki nam dajejo vsakodnevni kruh, ampak še za mnoge druge stvari, ki se nam večkrat zdijo same po sebi umevne in morda sploh ne pomislimo, da so pravzaprav Božji dar in je zato prav, da se zanje Bogu tudi zahvaljujemo. Zahvalna nedelja je priložnost, da se kot vaš pastir zahvalim vsem sodelavcem: duhovnikom, stalnim diakonom, vsem članom župnijskih pastoralnih svetov, gospodarskih svetov, cerkvenim ključarjem, pevcem, izrednim delivcem sv. obhajila, članom molitvenih skupin, bralcem beril, ministrantom, vsem, ki skrbite za urejenost in čistočo naših cerkva in drugih župnijskih prostorov ter okolja naših cerkva in župnišč. Zahvala vsem, ki kjer koli v župniji sodelujete in ste v pomoč pri uresničevanju pastoralnega in prav tako gospodarskega poslanstva. Hvala za pomoč in oporo, ki jo izkazujete duhovnikom. Hvala za pomoč v skupnih akcijah, ki jih je vsako leto kar nekaj. Skratka, hvala vsakemu, ki na kakršen koli način sodeluje in pomaga, da so naše župnijske skupnosti žive in dejavne. Hvala za vse nabirke, darove in prispevke za potrebe naših župnijskih skupnosti. Brez teh darov ne bi mogli obnavljati in vzdrževati naših cerkva, na katere smo tako ponosni. Še posebej pa ne bi mogli opravljati našega osnovnega poslanstva, ki je oznanjevanje vesele blagovesti evangelija, podeljevanje zakramentov ter strokovna in duhovna priprava sodelavcev, ki so v oporo duhovniku in na razpolago občestvu, ki je toliko bolj živo, kolikor več je med člani dejavnih sodelavcev. Hvala tudi za nabirke in darove, s katerimi pomagate nadškofiji, da lahko tudi na tej skupni ravni opravljamo svoje poslanstvo. V sedanjih razmerah je delovanje nadškofije povsem odvisno od vaših darov. S tem se vsi še bolj zavedamo odgovornosti in si prizadevamo, da bi bila naša služba v dobro vseh. Kar koli je na svetu dobrega, nosi pečat večnosti in pripada Bogu. Zato smo prepričani, da bo Bog vse dobro, ki ga storimo, stoterno nagradil na način, da nam bo v resnično korist, in nam bo dal, kar najbolj potrebujemo. Ob teh besedah zahvale tudi vse vas vabim k hvaležnosti, saj ta gradi med nami mostove večjega medsebojnega zaupanja in ljubezni ter nam utira pot k Bogu.                       Msgr. Alojzij Cvikl DJ, Mariborski nadškof metropolit   "Kako je z vstajenjem?" nosi naslov današnji evangelij. Neki saduceji, ki so trdili, da ni vstajenja, so hoteli Jezusu dokazati, da je vera v vstajenje neumnost. Za podkrepitev svojega prepričanja so podali primer sedmih bratov, ki so imeli isto ženo. Čigava bo žena ob vstajenju? Če že ne za neumno, pa vsaj za malo verjetno ali nepomembno imajo vstajenje od mrtvih tudi mnogi naši sodobniki, vključno s kristjani. In če že verjamejo v vstajenje, pa večina ne ve, kaj bi z njim počela. To se sliši žalostno, a je resnično. V Izraelu se je vera v vstajenje oblikovala precej pozno. Ni bila del filozofskega razmišljanja o nesmrtnosti duše, temveč se je razvila iz izkustva Božje obljube in moči. Njegova ljubezen je večna in ne izgine niti ob soočenju s smrtjo. Bog mora premagati smrt, da tako pokaže svojo zvestobo. To razodetje, ki ima temelj v prvih petih Mojzesovih knjigah, se je razvijalo po prerokih in je doseglo najvišji izraz v Knjigi modrosti in v Drugi knjigi Makabejcev. Pri Ezekielu je vera v vstajenje pomagala obupanim Izraelcem v suženjstvu, da so spoznali Boga: "Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov, o moje ljudstvo. Svojega duha denem v vas, da boste oživeli, in vas spet postavim na vašo zemljo. Tedaj boste spoznali, da sem jaz, Gospod, govoril in storil." Krščanska vera ima svoj začetek in izvor prav v Jezusovem vstajenju. Radost, ki priteka iz njega, nam daje moč za hojo za Kristusom do križa, tako da smo tudi mi deležni vstajenja od mrtvih. To je začetek in cilj krščanskega življenja. Kajti "če Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih," piše Pavel Korinčanom. "Največji greh je, da pozabljamo in ne računamo na moč vstajenja," pravi sv. Izak Sirski. Vstajenje je v tem, da smo vedno z Gospodom, ponovno zatrjuje Pavel. "Priča Jezusovega vstajenja" - to je najlepša oznaka apostola . Kaj je torej Jezus odgovoril saducejem? "Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili in ne možile. Tudi umreti ne morejo več; enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja." Jezus deli svet v dva veka, sedanjega in prihodnjega. Prvi je v znamenju jemanja in umiranja. Sedem bratov je po vrsti "vzelo" eno ženo, a so vsi umrli, ko so želeli dati življenje. "Jemanje" v resnici ne daje življenja, ampak nerodovitno smrt. Poročiti se in rojevati je le nemočen protest proti smrti: več se jih rodi, več je "mrtvih". Drugi, prihodnji vek je v znamenju darovanja in življenja. Tam se več ne poročajo, ker ni več umiranja. Rodovitnost prihaja iz "darovanja". Zakon daje življenje tistemu, ki potem umre. Vstajenje pa da tistemu, ki umre, novo življenje, osvobojeno smrti in rojevanja. "Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih," zaključi Jezus. To je ena najlepših oznak Boga. "Bog ni naredil smrti, on se ne veseli propada živega", saj je "življenje ljubeči Gospod," pravi Knjiga modrosti. (povzeto po: Lectio divina) 27.10.2019: Bliža se praznik Vseh svetih in Spomin vseh vernih rajnih. Prav ta dneva in ves mesec november nam kličeta v spomin, da je potrebno moliti za rajne. Pa ne samo ta dva dnevaoziroma samo mesec november, temveč vse leto pridajmo ob osebni, družinski kakor tudi pri občestveni molitvi, spomin za naše rajne.Ko se sprehajam skozi vas, kjer sem hodil kot otrok, me poseben občutek v telesu zaustavi. Še korak se ustavi in pogled na hiše, ki so sedaj že stare in nekatere razpadajoče, mi prikličejo spomin izpred trideset let. Takrat se nisem tako zaustavil, nisem začutil tega prostora tako kot danes, saj je bil v meni otroški vrvež, igra, nemir... Ljudi sem takrat opazil le bežno, ne spomnim se jih natančno, njihove zgodbe in življenja me niso zanimala, bil sem otrok. Ko stojim pred razpadajočo hišo, se spomnim nekega dogodka, ki se mi je vtisnil v spomin. V tej hiši pred menoj sem imel prvič izkušnjo s smrtjo. Dobesedno, saj sem prvič videl mrtvega človeka. Pokojni je ležal doma, okrog njega pa so bili bližnji, prijatelji, znanci; tisti, ki jim je pokojni nekaj pomenil. Ob njem so molili za pokojnikovo dušo in ga blagoslavljali. Takrat se mi to ni zdelo nič nenavadnega, saj je bil to del običaja, kulture, navade, spoštovanja do pokojnega. Res je, da takrat pokojnega niso mogli dati drugam, kot danes, a bistveno je, da so ob njem molili. Molili so, ker so vedeli, da je molitev svetloba in blagoslov, ki ju vsak pokojni potrebuje. Prepričan sem, da se niso imeli vsi radi, da so imeli zamere eden do drugega, prav tako kot danes. A imeli so zdravo pamet tudi v odnosu do smrti in pokojnih.  In danes? Kam je šel ta običaj molitve, spoštovanja do pokojnih? Odnos, ki ga kažemo do pokojnih, je pravzaprav del odnosa, ki ga imamo do sebe. Zanimivo je, da ljudje okoli nas ves čas umirajo, mi pa se obnašamo, kot da nikoli ne bomo umrli. Molitev za pokojnega se nam ne zdi več pomembna, ne čutimo pomena slovesa, ne čutimo s srcem. Verjamemo in smo prepričani, da je s pokojnikovo dušo vse v redu. Pa je res? Res živimo po Božjih zapovedih, smo bolj pošteni, iskreni, ljubeči, kot so bili naši predniki? Kajti oni so se z molitvijo trudili za pokojnega, mi pa smo se prenehali. No, vsaj večina ljudi. Čisto po tiho in nevidno smo se oddaljili od odnosa do smrti in umiranja, ki je prav tako pomembno kot rojstvo, morda še bolj. Smrt in vse, kar je povezano z njo, smo oddaljili iz naših življenj. Ko nekdo umre, čakamo, da vse mine, da je konec pogreba, da nam ne bo treba dolgo ostati v teh občutkih, ker ti občutki niso prijetni. Nas pa sedanja družba in življenje spodbujata in silita, da sprejemamo samo lepo, prijetno, dobro.  Kmalu bo prvi november in pokopališča bodo dajala podobo, kot da najraje v življenju skrbimo za grobove. Mnogo sveč in rož daje občutek, da bolje skrbimo za pokojne, kot zase... Zunanji izgled groba nam veliko pomeni. Kaj pa pokojnim? V bistvu ne vem, vem pa, da vsak, prav vsak pokojni potrebuje molitve. In ko se s prižiganjem sveče spominjamo pokojnega (vsaj upam, da se), je največ, kar takrat lahko storimo, da za njega molimo. Molitev iz srca ima neizmerno moč. Tudi mi bomo nekega dne potrebovali molitev, prav vsi. Drugi bodo stali ob našem grobu. Ko si na drugi strani, si odvisen samo od živih in njihovih molitev. Da bi se tega zavedali, je potrebno spremeniti odnos do umiranja, smrti, potrebno se je vrniti k tistemu, kar je že bilo - spoštljivemu odnosu do pokojnih. Pokojni in živi smo močno povezani, pa če si to priznamo ali ne. Molitve, ki jih molimo in darujemo za pokojne, so milost. Za pokojne in tudi za nas. Če se izrazimo v duhu današnjega časa, je to najboljša "investicija", ki  gre na naš duhovni račun. In to je edini račun, ki ga ob smrti vzamemo s seboj. Ko se spomnim otroštva, je bila izkušnja s smrtjo, z obredom slovesa, ki sem ga opazoval, dobra izkušnja. Nepogrešljiva za razumevanje življenja. Ob vsem tem pa me malo zaskrbi in se sprašujem, ali bo kdo ob uri moje smrti poskrbel zame? Bom deležen molitev? Upam, da bom. Sedaj pa sem jaz tisti, ki za drugega stori to, kar si želim, da bodo drugi nekoč storili zame. Hvaležen jim bom za to, tako kot so pokojni hvaležni nam. (Aleš Kastelic) 20.10.2019: Vam je znan podatek raziskave, da Slovenci veljamo za narod, ki najmanj moli v Evropi, kljub temu da imamo mnogo znamenj, literarnih in pesniških del, ki nas posredno ali neposredno vabijo k molitvi. Med njimi je najbolj znana priljubljena pesem, ki nas spodbuja k molitvi rožnega venca in pravi: Rožni venec je molitev za vsak rod in stan, naj bo mlad ali star, zdrav ali bolan, naj moli rožni venec vsak dan, da dobil bo milost vsakikrat. Ni  papeža, ki ne bi priporočal te molitve sestavljene iz štirih delov: veselih, svetlih, žalostnih in častitljivih skrivnosti. Vsaka od njih ima 5 očenašev in 50 zdravamarij. Za štetje le-teh služijo jagode narejene iz lesa ali drugih materialov od stekla, biserov ali iz plastičnih snovi, nanizane na vrvici. Temu ‘orodju’ pravimo rožni venec, po starem tudi »molek«, »paternošter« ali »očenaš«. Navadno ima rožni venec 5 debelejših jagod za očenaše in 50 drobnejših za zdravamarije. Tam, kjer se molek sklene, je po navadi spet s svetinjico, od te pa je podaljšek z 1 debelejšo jagodo za uvodni očenaš in 3 drobnejše za napoved prošenj (molitvenih namenov). Na koncu je obešen križ, ki pove, da je v središču molivčeve pozornosti Kristus in njegovo odrešilno delo s sodelovanjem njegove in naše Matere Marije. Danes so v rabi tudi rožni venci »naprstniki« z desetimi jagodami in križem ali svetinjico. Nekdaj so bili po naših domovih na vidnem mestu veliki družinski rožni venci z obrabljenimi lesenimi jagodami. Lepo je, da marsikje še tudi danes veliki družinski rožni venec visi na vidnem mestu v stanovanju skupaj z znamenjem križa in drugimi svetimi podobami. Morda ga imamo tudi na vidnem mestu v avtomobilu ali še kje drugje. Vendar to ni dovolj. Prav je, da ob vsej zaposlenosti in pomanjkanju časa najdemo trenutke zbranosti in molitve, zasebno, ali še boljše, v krogu družine oziroma občestva. Vožnja z avtom postane prijetnejša ob molitvi rožnega venca, sveta maša privlačnejša, življenje bolj znosno, pa tudi v družini začutimo Božjo bližino, prijetno domačnost in medsebojno povezanost. K molitvi vsaj ene desetke rožnega venca na dan kliče tudi stanje duha v Cerkvi in državi. Saj vsakdan znova spoznavamo socialne težave državljanov in še večjo duhovno bedo, ki jo večkrat bridko čutimo na lastni koži in v duši. Morda ti bo v spodbudo misel, ki pravi: Molitev rožnega venca nas ne oddalji od življenjskih skrbi; nasprotno, od nas zahteva, da se vrastemo v zgodbo vseh dni, da bi znali doumeti znamenja Kristusove navzočnosti med nami in naše navzočnosti s Kristusom. Vsakič, ko razmišljamo skrivnost Kristusovega življenja, smo povabljeni prepoznati, na kakšen na čin Bog vstopa v naša življenja, da bi ga nato sprejeli in mu sledili. Tako odkrivamo pot, ki nas vodi h Kristusu v služenju bratom in sestram. Na tej poti  nismo sami, z nami je Marija, ki nam pomaga razumeti, kaj pomeni hoditi za Kristusom. Ona, ki je bila od vekomaj izbrana biti Mati, se je naučila biti učenka in pričevalka hoje za Kristusom. Njeno prvo dejanje je bilo poslušanje Boga, ko je angel Gospodov oznanil, da bo postala Božja mati, je izrekla pomenljive besede: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Vendar pa ne zadostuje zgolj poslušati. Nedvomno je to prvi korak, a poslušanje se mora nato izraziti v konkretnem dejanju. Učenec namreč svoje življenje posveti služenju evangeliju. Devica Marija se je takoj odpravila k Elizabeti, da bi ji pomagala med njeno nosečnostjo (prim.: Lk 1,39-56); v Betlehemu je rodila Božjega Sina (prim.:Lk 2,1-7); v Kani je poskrbela za mladoporočenca               (prim.:Jn 2,1-11); na Golgoti se ni umaknila pred bolečino, temveč je ostala pod Jezusovim križem in, po njegovi volji, postala Mati Cerkve (prim.: Jn 19,25-27); po vstajenju je opogumljala apostole, zbrane v dvorani zadnje večerje v pričakovanju Svetega Duha, ki jih je spremenil v pogumne glasnike evangelija (prim.: Apd 1,14). V celem svojem življenju je Marija uresničila vse, kar se od Cerkve zahteva, da hodi in živi s Kristusom. V njeni veri vidimo, kako odpreti vrata naših src in biti poslušni Bogu; v njeni odpovedi odkrijemo, kako moramo biti pozorni na potrebe drugih; v njenih solzah najdemo moč, da tolažimo tiste, ki trpijo. V vsakem od teh trenutkov Marija izraža bogastvo Božjega usmiljenja, ki gre naproti vsakomur v vsakdanjih potrebah. Tudi zaradi vsega tega poiščimo svoje rožne vence in jim dajmo priliko, da se vsaj malo obrabijo. Za mnoge je vlogo »moleka« prevzel radijski ali televizijski aparat, kjer dan za dnem skupaj z drugimi poslušalci in gledalci molijo rožni venec. Tehnično in elektronsko urnejši si lahko poiščete digitalne pripomočke za molitev, da bo delo, ki ga opravljamo imelo  blagoslov in pravi uspeh, z njim pa notranje zadovoljstvo. 13.10.2019: Lucija, Jacinta in Frančišek. Vam ta imena kaj povedo? To so namreč imena treh otrok, pastirčkov iz Fatime, na Portugalskem, ki se jim je Martija prvikrat prikazala 13. maja 1917 v Cova da Iria, ko so gnali živino na pašo. Od takrat je to ena najpomembnejših in najbolj obiskanih božjih poti v Evropi poleg Lurda in Međugorja. Ko se jim je Marija zadnjič prikazala, bilo je 13. oktobra leta 1917, jim je položila na njihova srca: »Še naprej vsak dan molite rožni venec!« Otroci so naročilo vzeli smrtno resno in dejansko povsem dobesedno vsak dan do svoje smrti molili rožni venec. Lucija, najstarejša od fatimskih vidcev, je leta 1970 pisala o molitvi rožnega venca enemu od takratnih novomašnikov: »Rožni venec moramo moliti vsak dan. Je molitev, ki nam jo Devica Marija že od nekdaj priporoča! Hudobni duh ve, da se bomo rešili z molitvijo in ji zato močno nasprotuje. Molite rožni venec vsak dan; ne bojte se izpostaviti Najsvetejšega zakramenta in pred njim moliti rožnega venca. Če Bogu ugaja, da ga molimo pred sveto daritvijo, mu bo prav tako všeč, če ga bomo molili v njegovi navzočnosti. Rožni venec je za Boga najprijetnejša molitev, ker ga z njo slavimo na najodličnejši način...« Tako torej sestra Lucija. Ampak zakaj je rožni venec tako vzvišena, tako pomembna molitev? Mar ne gre le za dolgočasno ponavljanje kratkih molitvic? Daleč od tega. V rožnem vencu pravzaprav premišljujemo dogodke iz življenja Jezusa Kristusa. Spremljamo ga vse od njegovega spočetja pod Marijinim srcem, preko njegovega otroštva in mladosti, prek obdobja njegovega javnega delovanja in oznanjevanja Božjega kraljestva, prek njegove obsodbe na smrt, trpljenja in usmrtitve, pa vse do slavnega vstajenja in poveličanja v nebeški slavi. Moliti rožni venec je, kakor bi prebirali evangelij in si pred očmi slikali Jezusovo življenje in vanj prepletali svoje življenje in življenje bližnjih s prošnjo za milost v vsakdanjem življenju. Izbral sem  nekaj »močnih« izjav o molitvi rožnega venca, saj se je z njeno pomočjo izprosilo nešteto čudežev in izbojevalo veliko odločilnih zmag.  Prvi takšen čudež je tej molitvi pripisal papež Pij V., ko je 7. oktobra 1571 krščanska flota zmagala nad turškim ladjevjem v pomorski bitki pri Lepantu. Tudi v današnjih časih nas ne sme prežemati strah. Kakor naši predniki v veri se moramo tudi mi zateči k molitvi Rožnega venca in klicati na pomoč Brezmadežno Devico. 1 – sv. Frančišek Saleški (1567 – 1622) je dejal, da je molitev Rožnega venca najmogočnejši način molitve. 2 – sv. Ludvik Grinjon Montfortski (1673 – 1716) je o rožnem vencu zapisal: »Ljudje danes iščejo doživetja, ki jih zadenejo, ganejo in zapustijo v duši globoke vtise. Vendar, ali je kdaj obstajala bolj ganljiva zgodba od Odrešenikove, ki se odpre pred našimi očmi v skrivnostih Rožnega venca?« 3 – bl. papež Pij IX (1792 -1878) je izjavil: »Dajte mi vojsko, ki bo molila rožni venec in osvojil bom ves svet.« 4 – papež Pij XI. (1857 – 1939) pravi »Rožni venec je močno orožje, ki demone požene v beg in ljudi odvrača od greha… Če si želite srčnega miru, miru v vaših domovih, v vaši domovini, se vsak večer zberite ob molitvi rožnega venca. Naj ne mine dan, ko ne bi izrekli te molitve, ne glede na to, kako težko je breme vaših dolžnosti in skrbi.« 5– sv. Pij(1887-1968) iz Pietrelcine je izjavil, da je »Rožni venec orožje našega časa«. In njegova misel o molitvi je tudi ta, »da so nekateri ljudje zelo nespametni in mislijo, da lahko skozi življenje stopajo brez pomoči Božje Matere«.  In spodbuja »ljubite Marijo in molite Rožni venec, kajti rožni venec je orožje proti zlu v današnjem svetu. Vse milosti, ki so nam dane od Boga, prihajajo preko Božje Matere.« Prav tako pravi: »Pojdite k Mariji. Ljubite jo! Vedno molite Rožni venec. Lepo ga molite. Molite ga tako pogosto, kot je le mogoče! Bodite duša molitve. Molitve se nikoli ne naveličajte, kajti nujno je potrebna. Molitev predrami Gospodovo srce in nam prinese potrebne milosti.« 6 – sv. Jožefmarija Escriva (1902 -1975) spodbuja k molitvi Rožnega venca z besedami: »Rožni venec je močno orožje. Z zaupanjem ga uporabljajte in navdušeni boste nad rezultati. Kajti monotonija zdravamarij očiščuje monotonijo grehov«. Tistim, ki svoj razum in študij uporabljajo kot orožje, pravi, »da je Rožni venec najučinkovitejši. Kajti na prvi pogled monotone prošnje naši Materi Mariji, kot otroci pač prosijo svojo mater, lahko v kali zatrejo sleherno seme ošabnosti in prevzetnosti.« Tistim pa, ki molitev Rožnega venca vedno odlagajo na kasnejši čas, na koncu pa ga sploh ne zmolijo, svetuje,  »molite ga, ko hodite po ulici, ne da bi kdo opazil. To bo pomagalo, da boste ves čas čutili Božjo navzočnost.« 7 – nadškof Fulton Sheen (1895- 1979) pravi, da je »Rožni venec knjiga za slepe, kjer duše vidijo in kjer se dogaja najmogočnejša drama ljubezni, ki jo je svet kdajkoli poznal; to je knjiga ubogih, ki jih vpeljuje v skrivnosti in znanje, bolj navdušujoče kot izobrazba drugih ljudi; to je knjiga ostarelih, katerih oči so se zaprle pred sencami tega sveta, in se odpirajo za drugi svet. Moč rožnega venca je nepopisna.« Naj sklenem, tudi če ne počnete nobene druge duhovne stvari, vsaj molite rožni venec. Z njegovo pomočjo boste prejeli vse, kar potrebujete in vaša duša se bo osvobodila vseh sovražnikov. Vendar bodite vztrajni. Z njegovo pomočjo boste našli mir in radost v življenjskih preizkušnjah. Premagajte hudiča – molite rožni venec! 6.10.2019: Že več kot štiristo let obhajamo v mesecu oktobru praznik Rožnovenske Matere Božje. Sredi 16. stoletja, ko je krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, je papež Pij V. spodbudil krščansko Evropo, da se je postavila nevarnosti po robu: nekateri z orožjem, večina pa se je "bojevala" z rožnim vencem v roki in svoj pogled proseče upirala v Marijo. Po preteku nevarnosti so bili vsi trdno prepričani, da jih je Marija rešila. Beneški senat je pod sliko, ki prikazuje odločilno bitko med krščansko in muslimansko vojsko pri Lepantu (7. oktober 1571), dal napisati: "Ne moč, ne orožje, ne poveljstvo - vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Marija". V hvaležen spomin na to milost je papež Pij V. odredil, naj bo odslej 7. oktober posvečen praznovanju "spomina svete Marije Zmagovalke." Močna spodbuda za molitev rožnega venca so Marijina prikazovanja v Lurdu, Fatimi, Medžugorju. V zadnjem prikazanju trem Fatimskim pastirčkom se jim je Marija predstavila kot "Kraljica rožnega venca". Pri tretjem prikazanju jim je narekovala molitev, ki jo ponavljamo pred vsako desetko rožnega venca: "O, Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja." Rožni venec je tako svetopisemski, da ga nekateri imenujejo kar "Evangelij po Mariji". V dvajsetih skrivnostih nam predstavi vrsto srečanj Boga s človekom in človeka z Bogom. Posredovalka, srednica teh srečanj je Marija. V njem se srečamo s stvarnostmi, ki določajo naše življenje: spočetje, rojstvo, rast; delo; zlo trpljenje in smrt; pričakovanje, izpolnitev in veselje; poraz, osamljenost in smrt. Rožni venec pa je tudi vrsta srečanj s stvarnostjo, ki bistveno presega naše življenje: vstajenje, vnebohod, podaritev Svetega Duha, vnebovzetje Marije, njeno poveličanje na Novem nebu. Molitev in premišljevanje rožnega venca v nas prebuja hvaležnost za odrešenje, hkrati pa nam daje potrebno moč, voljo, da božjemu delovanju v našem življenju ne postavljamo ovir. Ko so leta 1995 po naročilu Kongregacije za zadeve svetnikov odprli krsto škofa Antona Martina Slomška, so našli jagode njegovega rožnega venca. Slomšek je rožni venec imel v rokah tudi kot duhovnik in škof. Dali so mu ga tudi v krsto z namenom, da bi mu bil kot zlata nitka iz labirinta tega življenja do nebeških vrat, kakor je Slomšek rad ponavljal v svojih spisih in nagovorih. Tam pa naj bi mu bil kot "ključ" tistih vrat, katere nam je Jezus odprl s svojim življenjem, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. In prav te skrivnosti obnavljamo in premišljujemo v molitvi rožnega venca. Med sodobnimi apostoli rožnega venca je irski duhovnik p. Patrick Payton, ki je ustanovil gibanje Družinski rožni venec. To gibanje zdaj vključuje že nad 20 milijonov družin, ki redno molijo rožni venec. Geslo tega gibanja je: "Družina, ki moli rožni venec, ostane združena - narod, ki se poraja iz takih družin, ljubi mir." V Sloveniji je nad deset tisoč vernikov, ki so vključeni v molitveno gibanje "Živi rožni venec" pod vodstvom frančiškanskega patra Leopolda Grčarja. Molitev rožnega venca je zaznamovala življenje naših prednikov, naših mater in očetov. Molili so ga na romanjih, z njim so sklepali družinske večere. Z rožnim vencem so živeli in umirali. To molitveno življenje je lepo v verzih opisal Ivan Likar: "Vrvica črnih jagod vsak večer skoz prste je polzela, nanjo pa ljubezen silna prošnje vroče je vezala: za otroke, za moža, za ženo, za srečo pri živini in pri delu, za mir in zdravje in za konec vojne. Prav na koncu prošnjo še za duše v vicah. Glej, zato Slovenci v raju pod Triglavom smo ostali. Nezlomljivi smo Slovenci bili prav zato, ker smo molili, ker smo v rožnem vencu Jezusa, njegovo Mater na pomoč klicali; ker so naše matere, očetje vsak večer pred tabo na kolena pali in molili tiho, vdano, nezlomljivo." V družinah, kjer ni več molitve, molitve rožnega venca, ni prave sreče in ne zadovoljstva. Namesto rožnega venca odmeva glas televizije, odmeva prepir, živčnost in samoljubnost. Če iskreno priznamo, rožni venec ni problematičen, problematični smo mi, če ne znamo te molitve prilagoditi sebi, krajem in razmeram, v katerih živimo. Kdo ve, če nam uspe posvetiti toliko časa molitvi, kot ga posvečamo poslušanju novic. Vsekakor imamo izredno priložnost, da damo prav z molitvijo rožnega venca svoj prispevek svetovnemu miru. V mesecu oktobru je lepa priložnost, da se družina odloči za molitev rožnega venca. Vsaj desetko molite za začetek in to molite dobro, s srcem. Sčasoma boste začutili potrebo po več molitve. Opogumite se in vzemite v roke rožni venec, dvignite ga k svojim ustom, poljubite ga, ker on vas veže z Bogom, ker vam kliče Marijo na pomoč v težkem življenju. Če se ti nihče ne pridruži, se ne boj biti samotna "lučka" v družini, ki "sveti" z molitvijo rožnega venca. Naj te vidijo in slišijo tvoji otroci, vnuki. S svojim pričevanjem jim boš pri Mariji izprosil/a milost, da bodo rožni venec čez čas tudi oni vzljubili in ga radi molili. Če bomo Slovenci še naprej vdano in nezlomljivo molili, potem bomo pod Marijinim varstvom obstali v raju pod Triglavom, pod Južnim križem in še kje.   8.9.2019: Kdo je lahko Jezusov učenec? Današnji evangelij nam pove, kdo ne more biti. Videli smo, da so na gostijo povabljeni ubogi in izključeni. Njim pripada Kraljestvo, ker so podobni Jezusu. Zdaj morajo učenci videti, če so med temi ubogimi, kajti če hočejo biti z Jezusom, morajo izbrati njegovo mesto. Kdor se ne odpove svetu "ne more biti moj učenec", ponovi Jezus kar trikrat. "Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec." Če je Jezusova zapoved ljubezen, kako zdaj govori o sovraštvu? To ni samo semitsko izražanje, ampak globoka resnica. Ljubezen, ki daje prednost enemu pred drugim, ljudje čutimo kot izključevalnost, skoraj sovraštvo do drugega. Samo Boga moramo ljubiti absolutno, z vso močjo. Vsaka druga ljubezen izvira iz te, sicer postane malikovanje, ki razočara ljubečega in uniči ljubljenega. Človek doseže takšno bližino z Gospodom, da mu on postane oče, mati, žena, brat, sestra. Učenec je podoben ubogim, povabljenim na gostijo. Brez očeta in matere je sirota, ki jo Gospod sprejme. Materinska ljubezen Očeta je njegova edina življenjska gotovost. Brez žene je "pohabljen", toda njegov delež je Bog, ki ga ljubi z nedeljenim srcem. Brez otrok je "slep", brez luči in prihodnosti. Njegova edina luč je prihodnost, ki jo Bog obljublja. Brez bratov in sester je učenec "hrom", sam, ker nima naravne opore. Edina podpora mu je zvestoba Boga, ki mu je postal bližnji. Učenec pravi z apostolom Pavlom: »ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,19). "Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec." Krščansko življenje ni neko herojsko dejanje, ki se zgodi v trenutku, marveč je breme, ki jo je treba nositi vsak dan. Zahteva potrpežljivost in prenašanje sive vsakdanjosti. Breme, četudi lahko, s časom postaja vse težje in neznosno, posebej še, če ga imamo za krivično. Toda medtem ko Jezus ne nosi svojega, temveč naš križ, moramo mi z razbojnikom priznati, da nosimo svojega in to po pravici (23,40sl.). Na koncu Jezus povzame: "Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec." Edino bogastvo učenca je njegovo uboštvo. Njegova edina moč je njegova slabotnost (2 Kor 12,10). Uboštvo, ki ga Jezus zahteva, dobiva izvor v ljubezni do njega. Kot vedno je tudi danes Cerkev skušana, da bi za dosego "dobrih ciljev" uporabljala sredstva moči in tako tekmovala s svetom. S tem bi iskala neko lažno pomembnost, pozabljajoč, da je poistovetenje s Križanim njena edina moč. Neki laik je želel zapustiti posvetno življenje in je svojo posest razdal med uboge, toda nekaj je vendar še obdržal zase. In tako je prišel k očetu Antonu. Ko je starec za to zvedel, mu je rekel: "Če hočeš postati menih, potem pojdi v vas, kupi meso, položi si ga okrog golega telesa in pridi tak nazaj sem." Storil je tako in psi ter ptiči so trgali njegovo telo. Ko se je srečal s starcem, se je ta pozanimal, ali se je ravnal po njegovem nasvetu. Tedaj mu je pokazal svoje razmesarjeno telo. Oče Anton mu je rekel: "Tiste, ki so se odpovedali svetu in hočejo vseeno posedovati stvari, bodo v boju tako potolkli demoni." Povzeto po LECTIO DIVINA  https://zupnija-rupert-slo-gorice.rkc.si/index.php/content/display/51